V zadnjem času moj pogled pogosto ustavljajo drevesa. Ta tako samoumevna bitja našega sveta prevečkrat spregledamo. Pogosto jih vidimo v skupini, kot gozd, redkeje vidimo posamezno drevo. Zares vidimo.
Nesamoumevnost, ki je ne opazimo
V njih začenjam videvati opomnike rasti, stalnosti in vzdržljivosti. Mnoga med njimi nas bodo preživela, premnoga so preživela naše prednike. Na videz se ne premikajo, a znanost dokazuje, da ne počnejo le tega, ampak razvijajo skrivnostno medsebojno komunikacijo. Spomnim se drobcev iz dokumentarnih filmov, ki sem jih kdaj gledala; v enem je bilo prikazano, kako v afriških puščavskih predelih drevesa, ki jih smukajo žirafe in sloni, po določenem času začno vase spuščati strupen sok in z njim prepredejo listje. Žival to začuti in preneha s hranjenjem. Ko poskusi na sosednjem drevesu, so listi tudi tam strupenega okusa, saj je drevo, ki je prvo bilo žrtev, s hormoni preko koreninskega sistema pod zemljo to sporočilo preda svojemu bližnjemu sosedu in sorodniku. To se ni pustilo jesti že kar od začetka. Ta mehanizem pomaga tako živalim kot drevesom; drevo del sebe daruje za živali, da te preživijo, a hkrati očuva svoje žviljenje. Ali pa drug, ki je govoril o mogočnem drevesu v amazonski džungli, ki uporablja hormone in feromone, da v določenem času leta privabi točno določene žuželke, brez katerih se ne bi moglo oploditi.
Krepiti, kar je že krepko
Ob tako zapletenem kreatorskem sistemu, ki ga ta mogočna bitja premorejo, me kot oblikovalko še posebej navdihujejo oblike, po katerih se razraščajo. Na prvi pogled bi rekli, da v rasti ni nobenega načrta, a ta je tako zelo prefinjen! Poglejmo rast korenine; začne se z drobno nitko, ki jo začne drevo pošiljati v zemljo. Ta se na poti debeli in debeli, a ne na koncu, ampak pri deblu. Na enak način v rast pošilja svoje veje. Ta vzorec se ponavlja po celem drevesu in na vse možne načine. Krepi se tisto, kar je že okrepljeno. Tako pridobiva moč, ki je silna in zmore kljubovati vsakršnim razmeram. Obenem pa ne sili za vsako ceno. Ko naleti na prepreko v obliki kamna, skale, vetra, hiše, se zna temu na najbolj inteligenten način ogniti, prepreko zaobiti ali jo celo použiti, ob tem pa ohraniti svojo moč. Ponavljanje skozi rast poteka po principu fraktalov. Študije so dokazale še, da bi prerezi najtanjših vej natančno zapolnili ploščino prereza debla. Ob takšni inteligenci narave človek kar umolkne …
Ponavljanje vzorcev
Kaj so fraktali, če izvzamemo matematično definicijo? Preprosto povedano gre za ponavljanje oblik, ki nastajajo kot po vnaprej določenem sistemu in se sorazmerno večajo oz. manjšajo; vsak najmanjši del povzema obliko njegovega ‘oblikovnega starša’. Kako hecen izraz! Kot da se to ne dogaja tudi nam, ljudem, v najbolj prvinski obliki! 🙂 Rast pa je organizirana celo tako (tako pravijo študije), da kar najbolje izkoristi naravne vire in danosti. Na primer: list ali sorastje le-teh se razvija tako, da nastane površina, ki v kar največji meri izkoristi vpadne žarke svetlobe; na tak način z rastjo zapolni tudi najmanjše vrzeli, kadar gre za rast navznoter (npr. po spirali).
Človek se s svojim oblikovanjem skuša približati inteligenci naravnih oblik, a se največkrat držimo likovnih osnov, ker so nam te bolj jasne. Geometrije se lažje naučimo, jo lažje dojamemo, saj se ta skriva skoraj v vsej naravi, tudi v naših telesih. Zato nam je po eni strani tako domača, čeprav ji v primerjavi z oblikami iz narave prisojamo mnogo večjo suhoparnost in natančnost, ko ji sočasno odrekamo kvalitete organskosti. Oboje pa temelji na istih vzorcih.
Ko vas bo naslednjič očarala vizualna lepota brokolija, storža, polža ali praproti, vedite, da se v njej skriva čista poezija likovnega jezika. Opazujte in se pustite zdraviti pravilnosti naravnih vizualnih podob.
Ilustracija drevesa: Lidija Verčkovnik, fotografije: Unsplash.
Prvič objavljeno kot blog zapis na lidijasmolar.si januarja 2019.