Pred kratkim sem sedela v čakalnici zobne ordinacije in čakala na poziv. Že pred leti sem se takšno čakanje odločila olajšati z branjem knjig, urejanjem osebnega koledarja ali celo delom na računalniku. Ne morem vam povedati, koliko dragocene osebne energije sem tako ohranila! Premnogokrat sem namreč naletela na ljudi, ki so čas čakanja znali spremeniti v pravo moro z jadikovanjem in nestrpnostjo − še posebej takrat, če si jim prisluhnil. A v čakalnici imamo poleg pogovora z ljudmi še eno drugo, večkrat spregledano možnost, ki jo lahko uporabimo takrat, ko s seboj nismo vzeli knjige. (In ne, ni govora o telefonu. O na videz nedolžnem, v resnici pa zelo škodljivem pogledovanju nanj zelo dobro govori Cal Newport v knjigi Deep Work.)
Gre za umetnost opažanja.
Opažanje ni isto kot opazovanje. Pri opozovanju samo sprejemamo zunanje vidne dražljaje, pri opažanju pa te dražljaje tudi globlje občutimo; jih zaznamo. Ob tem se spremeni fiziologija našega telesa in posledično tudi našega doživljanja neke stvari ali situacije, ki nam omogoči vpoglede. Vpoglede, ki jih z vsakodnevnim avtopilotom ne zaznamo, jih spregledamo, a ravno v njih se večkrat skrivajo prava bogastva življenja. Naj navedem zanimiv primer s področja oblikovanja. Verjetno je vsak v Zoom-srečanjih že videl koga, ki pije iz skodelice? Ste opazili kaj zanimivega? Denimo dno skodelice? Dno skodelice je danes lahko nosilec vizualnega sporočila; z vidika marketinga je to torej zapostavljen del skodelice. Takšnih primerov je veliko, pa ne samo z vidika oblikovanja.
Drugačni načini opažanja nas zbujajo.
Naj se vrnem k sedenju v čakalnici. Sedenje in čakanje je lahko zelo neproduktivno, če ne že nelagodno. Lahko nam zbuja slabe ali nestrpne občutke, v nas lahko spodbudi kaskado neprijetnih čustev, ki znižujejo našo vibracijo in posledično počutje. To se zgodi zaradi naše osredotočenosti na pričakovanja; pričakujemo, da bomo hitro na vrsti, ali pa pričakovanj sploh nimamo in s tem ne namere, pa se zgodi, da zapademo v kup neprijetnih okoliščin − zmotijo nas lahko neprijaznost medicinske sestre, čudne vonjave ali zvoki drugih ljudi, slab zrak … Vse to potegne za seboj našo pozornost. Lahko pa z umetnostjo opažanja svojo pozornost preusmerimo in tako vplivamo na svoje počutje.
Svojo pozornost lahko usmerimo na okolje, pa ne toliko na ljudi, ampak na predmete okoli nas. Začnemo z opazovanjem. Naenkrat bomo opazili barve, infrastrukturo, detajle … V čakalnici, v kateri sem sedela nazadnje, sem počela ravno to in opazila podrobnosti, ki jih pred tem nisem: umivalnik olivne barve, dve pipi, cevi pod umivalnikom, bel koš za smeti z zeleno vrečko, ogledalo, ploščice, milnik, radiatorske cevi … Nato sem se zagledala v kovinski predalnik, v to, kako je narejen, kakšna je ključavnica (da ima celo številko), kako so prepogibani kovinski deli … Pa so me misli ponesle do procesa nastajanja tega predalnika; do ljudi, ki so ga izdelali, prepeljali, monitrali … Na njem je bilo nekaj prask in vdolbin − le kako in zakaj so nastale? Opazila sem, da je ključavnica konveksne oblike, da ima znotraj krog, znotraj tega pa še enega; da se ključ vanjo ne vstavlja pokonci ampak postrani; da je trimestna številka vanjo ročno vklesana … Tako sem se povezala s človekom, ki je to ključavnico obdeloval.
Naenkrat nisi več samo ti.
S takšnim opazovanjem in opažanjem se v nekem trenutku lahko zgodi magija. Odideš ‘iz svoje glave’ in se na zanimiv način povežeš s svetom okoli sebe. Opaziš samega sebe kot opazovalca sveta. Ni več pomembna tvoja nemirnost, pravzaprav kar izgine. Postaneš zbran, že skoraj v meditativnem stanju. Ko pomisliš na drugega človeka, ki je naredil to, kar opazuješ, se nehote z njim povežeš, primerjaš; vprašaš se, kako bi se sam počutil v njegovi koži − če ne zavestno, pa vsaj na subtilnem nivoju zaznavanja. Naenkrat nisi samo ti sam. Naenkrat si del sveta in nanj (in nase) vplivaš z opažanjem. Za stvari ti začne postajati bolj mar; jih bolj spoštuješ, si globlji v doživljanju. Na podoben način in z vajo začneš gledati tudi na ljudi in dogodke in svet okoli tebe se začne spreminjati … praviloma na bolje! Da ne omenimo raznih podrobnosti, ki jih začneš bolje videti, bolje doživeti.
Vaditi opažanje.
Gotovo je to eden izmed (preprostejših) načinov, na katere lahko spreminjaš nevronske povezave, ki so lahko dostikrat omejujoče, če ne celo škodljive. Zgoraj opisan način lahko prenesemo tudi na druge prostore in ne samo čakalnice. Lahko opazujemmo doma, v službi, v avtu (kadar smo sopotniki), zunaj … Naslednja stopnja, ki takšno opažanje še utrdi, je risanje. Torej opazujemo predmet in ga poskušamo preprosto narisati (kasneje tudi z zaprtimi očmi), za kar nam zadostujeta že navadno pisalo in papir. Tako med opažanjem kot med risanjem ali pomnjenjem predmeta z zaprtimi očmi se nam samodejno pojavi zbranost, ki nam je v zadnjih letih vedno bolj primanjkuje. (Zadnje študije, kot je na primer ta, dokazujejo drastično krajšanje razpona pozornosti (ang. attention span), ki je posledica digitalne pismenosti in dostopnosti in posledično enormnih količin informacij, ki smo jim dnevno izpostavljeni.) Ljudje smo nehote padli v to past in včasih prepozno ugotovimo, kako nas mediji, internet in podjetja vanjo (v)srkajo, pri tem pa izkoriščajo delovanje naših možganov. Dobra novica je, da so nam lahko preproste vaje opazovanja in opažanja v boju proti tej nehoteni ‘ugrabitvi’ pozornosti dokazano v veliko pomoč. Seveda je še več prednosti, če to počnemo v naravi, a že vsakodnevnih nekaj minut doma bo imelo močne učinke.
Še nekaj primerov, preko katerih lahko treniramo opažanje:
- domov gremo po drugi poti kot navadno,
- izmislimo si zgodbo o predmetu opazovanja,
- predmet opazujmo in ga narišimo (ali ga po opazovanju narišimo v svojih mislih),
- poglejmo na stvar z očmi nekoga drugega, kot bi bili v njegovi koži,
- postavimo se v nevsakdanjo točko opazovanja (glejmo na primer iz perspektive malčka ali mačka),
- opazimo tisto, kar večina spregleda,
- …
Geometrija. Izvorna (sveta) geometrija.
O sveti oz. izvorni geometriji pišem več drugje, a tudi tukaj ne morem mimo nje. Več kot bomo opažali, več (je) bomo videli. Predvsem bomo opazili vzorce − pa ne samo dobesednih likovnih vzorcev, ampak tudi vzorce vedenja, dogodkov, rezultatov. Geometrija je kot del matematike podvržena zakonom oz. vzrokom in posledicam, slednje pa je tudi v življenju vseprisoten živi princip. Preprost primer obojega je lahko na primer prej omenjena konveksna oblika ključavnice − konveksna oblika ‘odbija’ neželeno; je kot ščit. Tudi dejanski ščiti so praviloma konveksne, navzven izbočene oblike, ki po svoji funkciji odbija nekaj, kar bi želelo priti noter. Tako neželeno kar spolzi mimo. Konveksna oblika v izvorni geometriji predstavlja prav to − zaščito − in se tudi v simboliki veliko uporablja.
Opazujmo in opažajmo, rišimo, saj bomo tako ustvarjali dobre imprinte. Med takšnimi vajami umetnosti opažanja bomo gotovo prebudili marsikakšen občutek ali dobili nov vpogled, predvsem pa bomo pomirili svoj simpatični živčni sistem in vklopili parasimpatičnega. Pridobili bomo občutek kontrole nad svojim življenjem, povečala se nam bo sposobnost reševanja težav. Z opažanjem bomo spreminjali nevronske možganske poti in tako ustvarjali nove imprinte za svojo psiho, za svojo dušo, za svojo (novo) realnost. Zato se bomo bolj zavedali sebe in sveta okoli nas, bolj bomo umirjeni, spočiti in jasnega pogleda. A ni to nekaj, kar si v hektičnem svetu vsi želimo? Povabim te, da že danes ob prvi priložnosti opazuješ, opažaš in narišeš predmet iz svojega vsakdana.